Joga združuje načine zavedanja, zaznavanja, doživljanja, soočanja, spoznavanja in delovanja, preko katerih je človek zmožen bivati neodvisno od lastne pogojenosti. V jogijskih spisih je ta zmožnost bivanja opisana kot stanje odrešitve, saj je preko nje človek odrešen trpljenja kateremu je podvržen kot človeško bitje bivajoče v tem svetu. Joga namreč izhaja iz spoznanja, da trpljenje ni neločljivo povezano s človeškim bitjem oziroma ni neizogibno vsebovano v svetu v katerem živi. Trpljenje je šele učinek nezmožnosti delovati na določen način.

Odrešiti se, pomeni spremeniti način bivanja - način zavedanja, zaznavanja, doživljanja, soočanja, spoznavanja in delovanja. V primerjavi z religioznimi praksami, ki iščejo odrešitev v onostranstvu oziroma jo povezujejo z nezemeljskim, joga omogoča odrešitev na tem svetu. Ker poudarja pomen življenja tukaj in zdaj je zelo pomembno kako in na kakšen način bivamo v vsakem trenutku.

Beseda joga izhaja iz korena besede yuj, kar pomeni povezovati. Joga povezuje snovnost in duhovnost, telo in duha. Medsebojno so-delovanje telesa in duha povezuje v usklajeno, dopolnjujoče se gibanje. Če želi človek povezati svoje telo in duha na omenjeni način, se mora biti najprej zmožen razvezati oziroma oddaljiti od lastnih določujočih pogojev.

Človek, ki je zmožen bivati neodvisno od lastnih določujočih pogojev je zmožen vplivati na to kar ga pogojuje in te pogoje tudi spreminjati. Tako ne spreminja zgolj sebe, ampak posredno tudi vse s čimer je povezan, saj noben posameznik ne biva izolirano v svetu. Vse kar ga pogojuje in določa tako ni odvisno zgolj od njega, ampak tudi od zunanjih dejavnikov. Neodvisnost, ki jo krepi jogijska praksa tako ne vključuje zgolj neodvisnosti od lastnih, notranjih pogojev bivanja, ampak tudi neodvisnost od zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na te pogoje. Zmožnost samo-preseganja tako vključuje zmožnost preseganja vseh notranjih in zunanjih dejavnikov, ki so-ustvarjajo človeški jaz. Na ta način je človek sposoben spreminjati svojo pogojenost, v kateri so vsebovani vsi njegovi možni načini zavedanja, zaznavanja, doživljanja, soočanja, spoznavanja in delovanja.

Zmožnost neodvisnega bivanja od notranjih in zunanjih določujočih dejavnikov je eden izmed pogojev duhovne rasti. Pojem duhovne rasti ima predvsem etični pomen. Duhovna rast namreč predpostavlja zgolj neodvisnosti, ampak tudi in predvsem duševno čistost. Človek, ki je duševno čist ni zmožen škodovati drugemu. Vsak ima v sebi potencial, da postane duševno čist in se duhovno razvija. Joga je metoda, ki človeku omogoča, da se ta potencial tudi udejanji.